Posebno mesto v umetnosti likovno oblikovanega pohištva na kmetijah ima zibelka.
Naši predniki so novorojenca položili v zibko. Pomenila je tudi simbol za napoved novega rojstva, saj je bila poleg ostalih predmetov obvezen del nevestine bale.
Tudi zibelka v Vrbi je del bale Prešernove mame, Mine Svetina iz Žirovnice.
Velja za najdragocenejši predmet muzeja, saj so v njej zibali malega Franceta.
Bronasta zaponka za obleko v obliki ptičke je bila odkrita že na začetku raziskav na Ajdni.
Na dan je prišla med ruševinami hiš iz 6. stoletja, vendar je mnogo starejša.
Take sponke so nosile žene v 1. in 2. stoletju. Je bila Ajdna poseljena že tedaj?
Ali pa so sponko našli v dolini, morda pri delu na polju in jo prinesli na Ajdno?
Si je z njo spenjalo svoje ogrinjalo katero od ajdenskih deklet?
Bohoričica je eden izmed črkopisov, ki so ga uporabljali v času Matije Čopa in Franceta Prešerna.
Podobna je današnji gajici, vendar se razlikuje pri zapisovanju sičnikov in šumnikov.
Črko ž so na primer zapisali kot sh, težava pa seveda nastane pri slovenskih besedah, ki sh dejansko vsebujejo (npr. shramba).
Preſheren je v bohorizhizi ob novini leta 1844 napiſal Sdravizo.
Relikviarij, skrinjica za svetniške ostanke, ki je prvotno ležala skrita pod oltarjem in so jo ob uničenju cerkve in oskrunjenju oltarja konec 6. stoletja zavrgli.
Konec naselbine je bil nasilen, o čemer pričajo nesporni dokazi, ki so jih našli na najdišču.
Če bi se ljudje z Ajdne preselili, bi s seboj vzeli cerkvene relikvije, tukaj pa so relikviarij v cerkvi našli razbite.
Stenska ura iz zapuščine Toma Zupana je Francetu Prešernu tiktakala v njegovi odvetniški pisarni v Kranju in še danes razveseljuje obiskovalce.
Keramična svetilka na olje, odlomka ustja keramičnih skled, izdelanih na obalah Male Azije, odlomek ustja male amfore za vino, izdelane v severni Afriki.
Na Slovenskem so se oljenke pojavile sočasno z rimskim zavzetjem jugovzhodnih Alp v 2. polovici 1. stoletja pr. n. št.
Oljenke so na področje naših krajev najprej uvažali. Predvideva se, da je oljenka najdena na Ajdni prišla iz Afrike.
Predmeti iz groba mlade žene, pokopane v osrednjem grobu ajdenske cerkvice in uničenega hkrati s cerkvijo in z oltarjem konec 6. stoletja.
Cerkev na Ajdni je bila v notranjosti poslikana, tla so bila prevlečena z maltnim tlakom.
V cerkvenem tlaku je bilo vkopanih 11 grobov. V osrednjem grobu ob vhodu je ležala mlada žena z bronastimi uhani in verižico, s srebrno zapestnico in prstanom s križem. Pravico do groba v cerkvi so od nekdaj imeli zgolj izbranci, predvsem moški. Ne vemo, zaradi česa je pokojnikom, posebej pa še mladi ženi, pripadla ta izjemna čast.
Je mogoče, da je bila Ajdovska deklica?
Že nekaj desetletij po izumu šivalnega stroja si je prvega, ki je še danes na ogled v hiši Dolenčeve kajže, omislil tudi Finžgarjev oče.
Kakor na razstavo so ga hodili gledati od blizu in daleč. Šivalnemu stroju, na katerega je znal šivati tudi pisatelj Finžgar na začetku nihče ni zaupal, klicali so ga kolovrat iz pekla.
Pisatelj v svojih spominih pravi, da je oče marsikomu moral obljubiti, da bo delo opravil na roko preden so se ljudje navadili na novo napravo.
Hor, egipčansko božanstvo neba, lova in vojne.
Bronasti kipec Hora v podobi sokola z dvojno kraljevo krono. Kroni ponazarjata gospostvo nad Zgornjim in Spodnjim Egiptom.
Kipec je bil najverjetneje pritrjen na skrinjico z mumificiranim sokolom ali na modelu božanske ladje. Pozno kraljestvo (7.–4. stoletje pred Kr.)
Predmet Hor je bil last lokalnega arheologa Janeza Metrca, predmet smo dobili v dar od gospoda Franca Legata in gospe Sonje Strasser.
Gre za najstarejši predmet, ki ga hranimo na Poti kulturne dediščine Žirovnica.
Po pripovedovanju Prešernove sestre Lenke, je brat France med šolanjem na Dunaju, od leta 1821 do 1828, domov poslal le tri pisma.
V začetku junija 1824 so Ribčevi v Vrbi prejeli pošiljko-po dveh letih je pisal je France in prav radovedni so bili, kaj jim sporoča – ali bo izpolnil njihove želje ali pa so se pri prizadevanju, da se vrne v Ljubljano, trudili zaman.
France je na štirih straneh opisal dogajanje minulega časa in domačim razgrnil tudi svoje načrte prihodnost.
Prav zato je to pisanje pomemben vir za razumevanje Prešernove zasebne in pesniške poti.
Latinsko ime za naprsni križ je pektoral (pectus – prsi).
V stari krščanski dobi so kleriki in tudi navadni verniki nosili na prsih posodice s svetinjami ali z izreki iz Svetega pisma. Te posodice so imele večkrat obliko križa. To je bil zametek križa, ki ga nosijo škofje in nekateri cerkveni dostojanstveniki, obešenega na verižici ali vrvici.
Kot liturgični okrasek pri slovesnih bogoslužnih opravilih je v navadi od 13. stoletja.
Misal papeža Pija V. (1570) določa, da ga morajo škofje pri mašah obvezno nositi.
Skromne najdbe pričajo o trdem življenju prebivalcev Ajdne.
Ko ni bilo nevarnosti, so ljudje obdelovali polja v dolini in pasli živino po okoliških planinah.
Po številnih ostankih plitvih lončenih skodel sklepamo, da je bila vsakodnevna jed močnata kaša.
Železarski izdelki, ki so po tisočletju in pol skorajda brez sledi rje, kažejo vrhunske veščine ajdenskih kovačev.
Področje v bližini Žirovnice kot so Jesenice in Kropa so še danes znana po jeklarstvu in železarstvu. Ali znanje izvira že iz 5. stoletja?
Ajdna velja za eno najbolj znanih arheoloških najdišč na slovenskem in je priljubljena izletniška točka pod Stolom.
Arheološke najdbe so skromna, toda dragocena priča življenja pred 1500 leti. V skoraj 1000 metrov visoko ležečo vasico na Ajdni so se umaknili domačini iz doline pred nevarnostjo ob razpadu Rimskega cesarstva leta 476.
Vas je bila uničena konec 6. ali v začetku 7. stoletja.
Prešernova rojstna hiša je prva rojstna hiša katerega koli pomembnega Slovenca, preurejena v muzej, ki je svoja vrata odprl že v mesecu maju, leta 1939.
Veliko zaslug za preureditev ima pisatelj Fran Saleški Finžgar, za katerega je veliki slovenski arhitekt Jože Plečnik izdelal stropno svetilko, ki si jo še danes lahko ogledate v veži Prešernove hiše v Vrbi.
Pravi lastniki muzeja, ki je vse od nastanka v državni lasti, so naši dedki in babice, ki so v Finžgarjevi akciji “Prešernov dinar” zbirali sredstva za odkup rojstne hiše.
Škofovski prstan prvega ljubljanskega nadškofa Antona Vovka, rojenega Pr’ Ribču v Vrbi, 100 let za pesnikom Prešernom, je eden od škofovskih znakov, simbol njegove zvestobe in povezanosti s cerkvijo.
Prešernova rojstna hiša v Vrbi hrani tudi Cenzurno-revizijski rokopis Poezij iz leta 1846, na podlagi katerega je istega leta izšla zbirka Prešernovih pesmi – Poezije, ki je nosila letnico 1847.
Poezije so izšle v nakladi 1200 izvodov. V 150 izvodih je bil Sonetni venec natisnjen tako, kot leta 1834 – z akrostihom posvečenim Juliji Primic; teh 150 izvodov je vzel Prešeren zase in niso bili za prodajo.
V 1050 izvodih, namenjenih prodaji, pa je magistrale spremenil: besedni red je v štirih verzih spremenil tako, da akrostih ni več tvoril Julijinega imena. Prvi verz se npr. glasi: “Slovencam nov poet tvoj venec vije”.
Podoba našega največjega poeta je k ustvarjanju pritegnila številne slovenske umetnike.
Nastajale so raznovrstne upodobitve, saj Prešeren za časa svojega življenja nikoli ni bil portretiran.
Posthumno, leto dni po pesnikovi smrti, ga je po spominu naslikal slikar Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein, ki je bil v mladosti s Prešernom v prijateljskih odnosih, zato ta portret še danes velja za najbolj originalnega.
Ob 100-letnici rojstva so se številni kulturniki poklonili veličini našega poeta.
Prešeren se je pogosto pojavljal tudi v opusu Božidarja Jakca, njegov pesniški lik pa je še naprej skrivnostno vznemirljiv za upodabljanje tudi pri novih generacijah naših likovnih umetnikov.
Žličnik je posoda za shranjevanje lesenih žlic in lesenega pribora za kuhanje.
Med številnimi ohranjenimi žličniki jih je največ iz druge polovice 19. in začetka 20. stoletja. Uporabljali so se, dokler so bile v uporabi lesene žlice, ki bi v predalih splesnele in se usmradile. Zato so bili zračni. Pogosto so bili krašeni in so služili tudi kot stensko okrasje.
Žličnike so v 19. stoletju uporabljali na kmetijah po vsej Sloveniji, le na Primorskem so bili zelo redki.
Kje se nahaja?
vas Breznica
Obelisk, delo arhitekta Jožeta Plečnika pred cerkvijo na Breznici, je posvečen žrtvam prve svetovne vojne.
Izdelal ga je kamnosek Alojzij Vurnik iz Radovljice, kip sv. Krištofa na njem pa kipar Boris Kalin. Na spomeniku je vklesanih 54 imen padlih in posvetilo Franca Saleškega Finžgarja.
Spomenik je bil odkrit 20. septembra leta 1931.
📷 Mitja Sodja Photography, vir: Skupnost Julijske Alpe – Julian Alps
Statve so nekoč predstavljale osnovno orodje za tkanje, ki je bilo poleg lončarstva najpomembnejša domača obrt na Slovenskem.
Dolenčeva kajža (Finžgarjeva rojstna hiša) v Doslovčah je že od nekdaj slovela po tkalstvu, s katerem se je ukvarjal tudi ded pisatelja Finžgarja, Jože Ažman, ki je na statvah tkal laneno in tudi volneno predivo.
Za tkalca je bil izučen tudi pisateljev oče France Finžgar, ki se je iz Žirovnice priženil na Dolenčevo kajžo in s seboj prinesel tudi znanje drugih obrti.
Trgovina 
