Prešernova rojstna hiša je ena izmed najstarejših hiš v Vrbi. Prvotna stavba je nastala v 16. stoletju. Današnjo podobo je dobila po požaru leta 1856, ko je ogenj uničil gospodarsko poslopje, slamnato streho in leseno ostrešje. Takrat so domačijo povišali in pridobili štibeljc- podstrešno spalnico. Starejši stavbeni elementi iz 16. stoletja, kot je kamniti portal v kleti in stavbni elementi iz poznobaročnega obdobja so delno še ohranjeni. Prevladujejo stavbne značilnosti, ki jih v 19. stoletju srečamo tudi pri drugih domačijah v Vrbi in okolici.
Prešernovemu rodu lahko v Vrbi sledimo od druge polovice 17. stoletja dalje. V prvi polovici 18. stoletja je bil lastnik domačije pesnikov praded Jožef Prešeren ( 1688-1754), ki je bil podložnik begunjske graščine. Sledil mu je pesnikov ded Jernej Prešeren (1762-1800), za njim pa pesnikov oče Šimen Prešeren (1762-1837), ki se je leta 1797 poročil z Mino, rojeno Svetina (1774-1842) iz Žirovnice. Imela sta osem otrok: Jero, Katro, Franceta, Jožefa, Jurija, Mino, Uršo in Lenko. Ribčevo domačijo je podedovala Mina, ki se je leta 1827 poročila z Jožefom Vovkom s Črnivca pri Brezjah. Rodovnik Prešernov je vklesan na veliki marmornati spominski plošči, vzidani v veži.
Spominsko ploščo na Prešernovi rojstni hiši je 15. septembra 1872 odkrilo Slovensko pisateljsko društvo na pobudo pesnikovih rojakov. Slovesnosti ob odkritju se je udeležilo šest tisoč ljudi.
Leta 1937 je lastnica hiše Marija Vovk, vdova po Janezu Vovku pristala, da hišo odstopi banovini, če ji na vrtu zgradijo novo hišo. Dve tretjini vseh sredstev, ki so bila potrebna za odkup in preureditev Prešernove rojstne hiše v muzej, je zbrala šolska mladina. Akcijo je vodil Franc Saleški Finžgar. Tako so 21. maja 1939 na posebni slavnosti izročili Prešernovo hišo v last slovenskemu narodu. Hišo so za potrebe spominske in muzejske zbirke nekoliko predelali. Streho so ponovno prekrili s staro, na roke obdelano opeko. Na novo so postavili peč v hiši. Nedotaknjena je ostala črna kuhinja, ki so jo opremili s starim kuhinjskim orodjem in posodo. V hiši so javorova miza v kotu, klopi, stoli, kolovrat, skrinja, slike na steklo in drugi predmeti, vsi iz Prešernovega časa, nekateri še originalni. Originalni kos opreme je tudi pozlačena nihalna ura. Večino predmetov je zbral Finžgar. V kamri, pesnikovi rojstni sobi, je na ogled zibka, v kateri so nekoč zibali Franceta Prešerna. Manjša skrinja in posteljnjak izvirata iz Finžgarjeve rojstne hiše.
Nekdanje gospodarske prostore- kaščo so leta 1985 spremenili v galerijo in tu razstavili zbirko knjig, različnih ponatisov in prevodov Prešernovih Poezij. Leta 2000 so zbirko dopolnili z razstavo o življenju in delu dr. Franceta Prešerna. Na ogled je tudi več pesnikovih likovnih upodobitev (originalne slike Božidarja Jakca in drugih avtorjev, pesnikov veliki dokolenski portret iz leta 1908, delo slikarja Antona Čeha, Wagnerjeva litografija iz leta 1866 idr.). Prešernova rojstna hiša je bila leta 2011 razglašena za spomenik državnega pomena.
Največji slovenski pesnik
»Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat dan,
ko, koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
ko rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!«
(7. kitica Zdravljice, dr. France Prešeren)
France Prešeren se je rodil 3. decembra 1800 pri Ribču v Vrbi. V svoji rojstni vasi je živel do 7. leta, kasneje se je v Vrbo vračal le občasno. Nadarjenega osemletnika je oče odpeljal k svojemu stricu Jožefu, župniku na Kopanju pri Grosupljem. Prva dva razreda ljudske šole je obiskoval v Ribnici in 3. v Ljubljani, kjer je nato končal gimnazijo in dva letnika filozofije. Leta 1821 je odpotoval na Dunaj in tam končal še tretji letnik. Vpisal se je na dunajsko pravno fakulteto in leta 1828 doktoriral. Med študijem mu je pomagal stric Jožef, dobival je tudi Knafljevo štipendijo. Na začetku je opravljal delo domačega učitelja v zavodu za katoliško mladino, a to službo je moral zaradi svobodomiselnosti zapustiti.
V Ljubljano se je vrnil leta 1828 in dobil službo pripravnika pri odvetniku Leopoldu Baumgartnu. V tem času se je Prešeren ponovno srečal in tesno spoprijateljil z Matijem Čopom. Leta 1832 je v Celovcu opravil sodno- odvetniški izpit in takoj zaprosil za samostojno odvetniško mesto. Zavrnili so ga in s tem se je začelo 14-letno obdobje, ko je zaman poskušal postati samostojni odvetnik, saj je veljal za svobodomiselnega in politično sumljivega. V tem času je napisal Slovo od mladosti in Sonete nesreče. Z urednikom Mihom Kastelicem je izdal tri zvezke pesniškega almanaha Kranjska čbelica. V njih je objavil baladi Povodni mož, Lenora in romanci Hčere svet, Turjaška Rozamunda ter druge.
Leta 1831 se je med Jernejem Kopitarjem in Matijem Čopom vnela abecedna vojna za slovenski črkopis. Prešeren je vanjo posegel s Sonetom o kaši. Iz Kopitarja, s katerim se takrat nista več najbolje razumela, se je ponorčeval s sonetom Apel in čevljar, ki se konča z znamenitim verzom: »Le čevlje sodi naj kopitar!«
France Prešeren je 6. aprila 1833 v trnovski cerkvi prvič uzrl Julijo Primic, bogato ljubljansko meščanko, in se vanjo zaljubil. Ta ljubezen je močno vplivala na njegovo življenje in ustvarjanje. Posvetil ji je Sonetni venec, v katerega je umetniško vpletel Magistrale. V akrostihu Magistral je izpisal posvetilo: Primicovi Julji. Julija njegove ljubezni ni uslišala in se je leta 1839 poročila z bogatim plemičem in sodnikom von Scheuchenstuehlom.
Pesniku je leta 1835 umrl stric Jožef, ki ga je vedno podpiral. Istega leta je v Savi utonil Matija Čop. Po Čopovi smrti je Prešeren tesneje prijateljeval z mladim Poljakom Emilom Korytkom, zbirateljem ljudskih pesmi. Korytko je umrl leta 1839 in leto dni zatem že Andrej Smole, s katerim sta se prav tako veliko družila. Skupaj sta izdala pesmi Valentina Vodnika in Ta veseli dan ali Matiček se ženi Antona Tomaža Linharta. Prešeren se je v tistem času zapletel z mladoletno Ano Jelovšek, ki mu je rodila tri nezakonske otroke: Terezijo (1839-1840), Ernestino (1842- 1917) in Franceta ( 1845-1855). Izgube prijateljev, neuslišana ljubezen do Julije in poklicni neuspeh so Prešerna privedli v življenjsko in ustvarjalno krizo.
Leta 1846 je naposled postal samostojen odvetnik v Kranju. Tu je dočakal izdajo svoje pesniške zbirke Poezije (1847), ki jo je pripravljal od leta 1844. Iz zbirke je zaradi cenzure črtal Zdravljico, v kateri se zavzema za samostojnost Slovencev in enakopravnost vseh narodov. Objavil jo je lahko šele po marčni revoluciji leta 1848 v Bleiweisovih Novicah.
Umrl je 8. februarja 1849. Pokopan je v Kranju. Nekdanje mestno pokopališče je od leta 1952 spremenjeno v park Prešernov gaj, kjer je pokopana tudi Ernestina Jelovšek.
Sedma kitica Zdravljice je bila leta 1991 razglašena za slovensko državno himno. Dan Prešernove smrti je slovenski kulturni praznik. Najvišje priznanje Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti se imenuje Prešernova nagrada. O Prešernove življenju je bila posneta TV-nadaljevanka po scenariju dr. Matjaža Kmecla in Branka Šömna s Pavlom Ravnohribom v glavni vlogi. Prešernovo ime nosi planinska koča na Stolu in edina slovenska sorta vrtnic- Rosa Prešeren.
Vir: Pot kulturne dediščine Žirovnica, Žirovnica: Osnovna šola 2013
