Fran Saleški Finžgar se je rodil 9. februarja 1871 v kajžarski družini v Doslovčah, po domače pri Dolencu. Stara obrt Dolenčeve kajže, ki jo je opravljal ded, je bilo tkalstvo. Pisateljev oče je bil spreten krojač in imeniten pripovedovalec zgodb. Ljudsko šolo je Finžgar obiskoval na Breznici in v Radovljici ter gimnazijo v Ljubljani, kjer je zaključil tudi študij teologije.
Služboval je v Bohinju, na Jesenicah, v Kočevju, Idriji, na Joštu pri Kranju, v prisilni delavnici v Ljubljani, Škofji Loki, Želimljah, Sori in najdlje na zadnjem službenem mestu v Trnovem v Ljubljani. Ob koncu 2. svetovne vojne je na njegovo hišo na Mirju padla bomba, zaradi česar je oglušel. Do smrti 2. junija 1962 je živel v Ljubljani.
Na začetku svoje književne poti je Finžgar pisal pesmi. Izdal je ep z naslovom Triglav. Nadaljeval je s pripovednimi deli iz kmečkega in meščanskega življenja. V verjetno najbolj znanem delu Pod svobodnim soncem s podnaslovom Povest davnih dedov je prikazal boje med Slovani in Bizantinci. V ljudskih povestih (Gozdarjev sin, Sama, Strici, Dekla Ančka, Beli ženin, Gostač Matevž) je upodobil svet, ki ga je poznal iz mladosti. Kmečkega človeka je dobro opisal v ljudskih igrah Divji lovec, Naša kri, Veriga in Razvalina življenja. Njegova povest Strici je v režiji Franceta Kosmača doživela filmsko upodobitev z naslovom Lucija. Svoje življenje je opisal v delu Leta mojega popotovanja. Pisal je tudi za mladino: Študent naj bo, Gospod Hudournik, Makalonca, Iz mladih dni, Iveri, Leta moje mladosti.
Finžgar je bil 30 let urednik Mohorjeve družbe in revije Mladika ter urednik in predsednik Nove založbe. Bil je med prvimi rednimi člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta 1951 je dobil Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Finžgar je vodil preureditev Prešernove rojstne hiše v muzej in zgradil počitniški dom za študente v Završnici- Žingarico. V bližini Zabreške planine pod Stolom si je postavil kočo, imenovano Murka. Po njem se imenujeta osnovni šoli v Lescah in Barkovljah pri Trstu ter ulica v Ljubljani, kjer je živel. Finžgar je bil krščen po sv. Frančišku Saleškem, od tod Saleški v njegovem imenu. Sam se je večkrat imenoval Francetovega Franceta France. Pred smrtjo je v pismih prijateljem izrazil željo, da se njegovo ime zapisuje Franc in ne Fran.
»Ne piši nikoli po sili. Kadar občutiš notranje povelje, da moraš ljudem nekaj povedati, povej odkritosrčno. Če je življenja vredno, bo živelo, če ni, je prav, ako izgine. Piši svoj jezik, ki je dediščina našega naroda, in ne krotoviči.« Fran Saleški Finžgar
Trgovina 
