Odpri navigacijo

Finžgarjeva rojstna hiša je primer bivalne kulture kajžarske družine ob koncu 19. stoletja na Gorenjskem. Prvo večjo prenovo je doživela leta 1849, na kar opozarja letnica nad oknom kamre. Kamro je tedaj Finžgarjev ded Joža Ažman povečal, saj so k hiši prizidali skromen hlev v kleti. Gornji prostori so črna kuhinja v veži, špajza, hiša in kamra. Urejeni so tako, da izpričujejo videz, kakršnega poznamo iz Finžgarjevih opisov.

Hiša je bil bivalni prostor in hkrati delavnica. Pisateljev ded je na statvah tkal platno, pisateljev oče pa je bil prvi krojač daleč naokoli, ki je premogel šivalni stroj. Šival je ovčje kožuhe in irhaste hlače. Pisatelj se je tako spominjal pomembne gospodarske pridobitve v hiši: »Oče je bil izmed krojačev v fari prvi, ki si je kupil šivalni stroj. Kakor na razstavo so ga hodili gledat vsi vaščani. Dobro se spominjam moža, ki je prinesel v delo raševinaste hlače in zahteval: France, za trdno mi obljubi, da jih sešiješ na roko. Tvojemu novemu kolovratu nič ne zaupam!«

Pohištvo v hiši je bilo skromno. Večjo skrinjo je pripeljal s seboj oče, ko se je leta 1868 poročil z Rezo Ažman. Razpelo v »bohkovem kotu« v hiši obdaja 14 postaj križevega pota malega formata. Tri med njimi so originalne (češki kolorirani bakrorezi), ostale so bile uničene med bombardiranjem hiše v Trnovem in so nadomeščene s kopijami. Ob javorovi, z intarzijo okrašeni mizi so klopi in le en stol za hišnega gospodarja. Za vrati, nasproti bohkovega kota, je peč, kopija stare ljubenske peči. Na posteljah v kamri sta spala pisateljeva starša. V materini skrinji so hranili posteljnino in obleko. V zidani omarici za vrati so shranjevali osebne predmete, dokumente in denar.

 

Strme kamnite stopnice vodijo v klet, kjer so bili trije prostori. Največji je bil cimrc, v katerem sta spala ded Joža in teta Neža Ažman. V čevdercu so shranjevali jabolka, krompir in kislo zelje. V štali je bilo prostora za kravo s telico, dve kozi in kokoši. Finžgarjevi so bili kajžarji in niso imeli dovolj zemlje, ki bi jim dajala krmo za večje število domačih živali. Na vrtu za hišo je pisateljev oče vzgajal mlada drevesa, ki jih je prodajal na Gorenjskem, Koroškem, v Furlaniji in drugod.

 

Leta 1971 so namesto starega postavili nov skedenj. Kot večina hiš v vasi sta bila Finžgarjeva hiša in skedenj prvotno krita s slamo (danes s skodlami). V bližini je manjši kozolec z lopo, ki ga je postavil pisateljev oče, ko je kupil konja.

Pisateljevo zbirko v Finžgarjevi rojstni hiši so odprli ob stoti obletnici njegovega rojstva 1971. Obsega razstavo s slikami, fotografijami, listinami in knjigami o Finžgarjevem rodu, življenju in delu. Leta 2013 je bila razstava v kletnih prostorih prenovljena in dopolnjena.

 

 

Fran Saleški Finžgar (1871-1962)

Pisatelj, dramatik, duhovnik, urednik

 

»Ne piši nikoli po sili. Kadar občutiš notranje povelje, da moraš ljudem nekaj povedati, povej odkritosrčno. Če je življenja vredno, bo živelo, če ni, je prav, ako izgine. Piši svoj jezik, ki je dediščina našega naroda, in ne krotoviči.«                                                                                 (Fran Saleški Finžgar)

 

Fran Saleški Finžgar se je rodil 9. februarja 1871 v kajžarski družini v Doslovčah, po domače pri Dolencu. Stara obrt Dolenčeve kajže, ki jo je opravljal ded, je bilo tkalstvo. Pisateljev oče je bil spreten krojač in imeniten pripovedovalec zgodb. Ljudsko šolo je Finžgar obiskoval na Breznici in v Radovljici ter gimnazijo v Ljubljani, kjer je zaključil tudi študij teologije.

Služboval je v Bohinju, na Jesenicah, v Kočevju, Idriji, na Joštu pri Kranju, v prisilni delavnici v Ljubljani, Škofji Loki, Želimljah, Sori in najdlje na zadnjem službenem mestu v Trnovem v Ljubljani.  Ob koncu 2. svetovne vojne je na njegovo hišo na Mirju padla bomba, zaradi česar je oglušel. Do smrti 2. junija 1962 je živel v Ljubljani.

Na začetku svoje književne poti je Finžgar pisal pesmi. Izdal je ep z naslovom Triglav. Nadaljeval je s pripovednimi deli iz kmečkega in meščanskega življenja. V verjetno najbolj znanem delu Pod svobodnim soncem s podnaslovom Povest davnih dedov je prikazal boje med Slovani in Bizantinci. V ljudskih povestih (Gozdarjev sin, Sama, Strici, Dekla Ančka, Beli ženin, Gostač Matevž) je upodobil svet, ki ga je poznal iz mladosti. Kmečkega človeka je dobro opisal v ljudskih igrah Divji lovec, Naša kri, Veriga in Razvalina življenja. Njegova povest Strici je v režiji Franceta Kosmača doživela filmsko upodobitev z naslovom Lucija. Svoje življenje je opisal v delu Leta mojega popotovanja. Pisal je tudi za mladino: Študent naj bo, Gospod Hudournik, Makalonca, Iz mladih dni, Iveri, Leta moje mladosti.

Finžgar je bil 30 let urednik Mohorjeve družbe in revije Mladika ter urednik in predsednik Nove založbe. Bil je med prvimi rednimi člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta 1951 je dobil Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Finžgar je vodil preureditev Prešernove rojstne hiše v muzej in zgradil počitniški dom za študente v Završnici- Žingarico. V bližini Zabreške planine pod Stolom si je postavil kočo, imenovano Murka. Po njem se imenujeta osnovni šoli v Lescah in Barkovljah pri Trstu ter ulica v Ljubljani, kjer je živel. Finžgar je bil krščen po sv. Frančišku Saleškem, od tod Saleški v njegovem imenu. Sam se je večkrat imenoval Francetovega Franceta France. Pred smrtjo je v pismih prijateljem izrazil željo, da se njegovo ime zapisuje Franc in ne Fran.

 

Vir: Pot kulturne dediščine Žirovnica, Žirovnica: Osnovna šola 2013