»Sem puntar bil rojen, bom puntar ostal, po svoje sem hodil, po svoje gvavtvov. So srne sestrice in gams mi je brat, lisjak mi pa hodi na rob praga »srat«. Pa brcnem ga doli, sušiti pustim, če s črko ne zmorem, naj z drekom učim? Je žalostna zgodba, človeka je sram, zato tele bajte za ves svet ne dam.«
V teh verzih pisatelj pove o sebi skoraj vse. Bil je ljubitelj lepe narave in živalskega sveta, zelo navezan na domače okolje, predvsem pa ljubitelj lepe slovenske besede. V bran slovenskemu jeziku je bil vedno pripravljen zavihati rokave. V življenju je pogosto naletel na težave, zato mu je njegov puntarski značaj prišel še kako prav. Med prijatelji je bil znan po svoji hudomušnosti.
Janez Jalen se je rodil 26. maja 1891 na Rodinah v kmečki družini. Bil je deseti otrok. Njegov oče je bil razgledan mož, po poklicu rudar in mežnar. V sinu je že zgodaj zbudil zanimanje za lepote narave, divjad in cvetje ter mu pripovedoval o življenju ljudi pod Stolom. Prve šolske korake je pisatelj opravil na Breznici. Po smrti očeta ga je v skrb vzel takratni župnik ter ga poslal v nižjo gimnazijo v Šentvid pri Ljubljani, nato še višjo gimnazijo v Kranju. Zaradi obljub, da bo imel v duhovniškem poklicu dovolj časa za literaturo, se je odločil za študij teologije v Ljubljani. Na svoje prvo delovno mesto v Sredni vasi v Bohinju je prišel leta 1915. Vojna vihra ga je kot kurata pripeljala na fronto, po vojni je služboval v Besnici pri Kranju, Črnomlju, Stari Loki, Trnovem, Notranjih Goricah in Ljubljani. Drugo svetovno vojno je preživel v Ljubljani, nato služboval v Grahovem in nazadnje v Ljubnem, kjer je 12. aprila 1966 umrl. Pokopan je na domačih Rodinah.
Janez Jalen je eden najbolj branih slovenskih klasikov. Junaki Jalnovih del so kmečki gospodarji, pastirji in divji lovci, njegova dela so bogata z opisi rastlinja, živali in naravnih pojavov. Začel je s pisanjem ljudskih iger (Nevesta, Grobovi, Lesena peč, trilogija Dom, Srenja in Bratje), nato se je usmeril k pisanju proze. Leta 1938 je dobil 3. banovinsko nagrado za Cvetkovo Cilko, leta 1940 mu je konzorcij Doma in sveta podelil literarno nagrado za povest Ograd, mesto Ljubljana pa nagrado za zbirko lovskih novel Previsi. Njegovo najbolj znano delo je povest Bobri v treh delih: Sam, Rod in Vrh. V njih na podlagi arheoloških najdb in močne domišljije opisuje življenje mostiščarjev na Ljubljanskem barju. Mladi bralci so Bobre v letu 1971 izbrali za knjigo leta in ji dodelili zlato plaketo. Leta 1932 je napisal scenarij za prvi slovenski igrani film Triglavske strmine. Pri snemanju filma, ki ga je režiral Ferdo Delak, je tudi sodeloval. Svojih pisateljskih načrtov Jalen ni izpolnil. Poleg povesti Vozarji sta nedokončani ostali še Povest o zajčku Trmcu in Povest o Triglavu.
Jalen je bil alpinist, član društva Skala in Aljaževcev, soplezalec legendam slovenskega alpinizma Jožu Čopu, Stanku Tominšku in Pavli Jesih. Vedno se je rad držal načela, da dobrim knjigam daje vrednost tehtna vsebina, ne drage platnice, dekletom pa zorno lepoto duše globina in ne pobarvano lice.
Trgovina 
