Slovenska zemlja je posejana z ostanki številnih utrdb, ki po več kot pol tisočletja še vedno ohranjajo spomin na verjetno najbolj krute in težke čase, ki so jih ljudje na tem ozemlju kadarkoli preživljali. To so ostanki taborov, v katerih so se ljudje skušali obraniti pred roparskimi turškimi tolpami.
Strategija širjenja turške države ob koncu srednjega in v začetku novega veka je vključevala predhodno ekonomsko in populacijsko slabitev obmejnih pokrajin, ki so jih nameravali zasesti. To slabitev so dosegli s stalnimi roparskimi vpadi manjših enot lahke konjenice, t.i. akindžijev in martolozov, ki so za seboj puščali opustošene pokrajine ter pobito ali zasužnjeno prebivalstvo.
Vsi napadi v slovenske dežele so potekali iz Bosne. Današnje slovensko ozemlje se je z njimi prvič srečalo 9. oktobra 1408. Takrat je bila napadena in izropana Metlika z okolico. Tri leta kasneje je sledil drugi vpad, tokrat je bil žrtev poleg Metlike tudi Črnomelj. Leta 1414 ali 1415 pa so se Turki pojavili že pod obzidjem Ljubljane. Sledilo je mrzlično utrjevanje vseh mest in gradov v deželi, vendar v naslednjih 50 letih Turkov ni bilo več na spregled.
Ta mir so dosegli predvsem grofje Celjski s svojo spretno politiko in dinastičnimi povezavami. Po umoru zadnjega Celjana Ulrika II leta 1456 v Beogradu, pa je bila Turkom pot v med seboj sprte in vojskujoče se avstrijske dežele zopet odprta. Od leta 1469 so se vrstili vpadi vsako leto ali celo večkrat na leto v vse slovenske pokrajine, najbolj opustošena in zdesetkana je bila Kranjska. Po sicer nezanesljivi oceni kranjskih, štajerskih in koroških deželnih stanov so Turki do leta 1508 v teh pokrajinah pobili ali odvedli v sužnost do 200.000 ljudi, opustelih pa je bilo med 30% in 45% vseh kmetij. Samo na Kranjsko naj bi v 40 letih vpadli najmanj sedemindvajsetkrat. Zadnji turški vpad je na gornjo Gorenjsko segel leta 1528.
Obupni klici na pomoč, ki jih je prebivalstvo preko svojih deželnih stanov pošiljalo voditeljem krščanske Evrope, so rodili le obljube in nove davke, s katerimi naj bi cesar vzpostavil vojsko, ki pa je ni bilo, ali pa se je bojevala zoper nasprotnike cesarja s krščanske strani. Zlasti kmečko prebivalstvo je bilo prepuščeno samo sebi, izpostavljeno tako Turkom kot krščanskim vojskam, ki so se borile med sabo. To je bilo netivo za kmečke upore. Poleg tega, da so kmetje morali dodatno utrjevati gradove in mesta, so si za lastno zaščito začeli okrog cerkva postavljati tabore ali graditi druge vrste pribežališč na skritih krajih.
Turki so do Most pri Žirovnici prvič pridrli leta 1475. Od tu so iskali prelaze preko Karavank, a ker so bili ti uspešno branjeni, so ves mesec ropali v okolici. Če ne takoj po tem vpadu, pa se je tukajšnje prebivalstvo lotilo gradnje taborov v naslednjem letu.
Leta 1476 so namreč Turki ponovno vpadli v gornjo Gorenjsko in preko Kranjske gore in Bele peči prodrli na Koroško, kjer so dva meseca neusmiljeno ropali, požigali, pobijali in zasužnjevali. Temu vpadu je sledilo dodatno utrjevanje mest in gradov v deželi in v sklopu teh protiturških utrjevanj je tudi Radovljica dobila obzidje. Vendar so mesta zagotavljala zaščito le prebivalstvu iz bližnje okolice, tako da so vasi okrog Žirovnice še vedno ostajale brez obrambe. Samostojno stoječi zvonik v Lescah, ki je bil zgrajen leta 1522/23 po porušenju prvotnega, morda kaže, da je bil tudi tam protiturški tabor. Verjetno je bil protiturški tabor tudi pri sv. Lovrencu nad Zabreznico, zanesljivo pa je bil manjši tabor zgrajen okrog cerkve sv. Radegunde na Bregu pri Žirovnici. Vendar je bil ta tabor premajhen za vse okoliške vasi, tako da so si prebivalci Most in okolice utrdili tudi skrito zavetje v jami v pobočju Gozdašnice.
Lokacija je res skrbno izbrana, težko dostopna in znana le domačinom. Iz Most je dosegljiva po uri hoje, do nje pa vodi strma steza. Jama ima dva vhoda – višjega, ki se odpira proti zahodu in nižjega, ki se odpira proti jugozahodu.
Vhoda sta ločena s skalnim grebenom, ki se nadaljuje še izven jame in se zaključi z izpostavljenim rtom, od koder je razgled na celotno dolino Završnice in tja do Brega in Bleda. Gotovo so lahko od tod komunicirali s tistimi, ki so se zatekli v tabor ob cerkvi sv. Radegunde na Bregu, pa tudi s signalno točko, ki je bila na Straži nad Bledom in s taborom, ki je bil okrog cerkve sv. Martina na Bledu.
Višji vhod v jamo, do katerega vodi danes nadelana steza, je bil do vrha zazidan s kamnitim zidom, strelne line pa ima v dveh nadstropjih. Danes je del tega zidu porušen in skozi odprtino se vstopa v jamo. Prvotni vhod pa je bil više, tik ob stiku zidu s kamnitim grebenom. Do tega vhoda se je prišlo le po lestvi. Sledi vhoda so vidne v obklesani skali.
Na notranji strani zidu so še vidne okrogle odprtine, v katerih so tičali leseni nosilci (konzole) obrambnega hodnika, ki je bil speljan ob zgornjem nadstropju strelnih lin. Spodnja vrsta strelnih lin je usmerjena proti nekdanjemu vhodu, na levi strani branilcev. Tam je v delno razrušenem zidu ob stiku s skalo še vidno ostenje še ene strelne line, v obklesani skali pa mesto nekdanjega vhoda.
Vhodna vrata so bila kovana in so jih še nedolgo tega hranili v Mostah. Teren v notranjosti jame se dviga proti nižjemu vhodu na jugozahodni strani. Tudi ta vhod je do vrha zazidan z obrambnim zidom, v katerem sta dve strelni lini. Obvladovali sta dostop do jame z jugozahodne strani. Tudi ob teh linah je tekel lesen obrambni hodnik, oprt na lesene konzole, ki so tičale v odprtinah v zidu.
Zidava obrambnega zidu kaže vse značilnosti ljudskega dela – uporaba neobdelanega kamenja različnih velikosti, nepravilno plastenje, brez klesanih elementov. Tudi strelne line in vhod nimajo kamnoseških obrob. Oblika strelnih lin ni prilagojena uporabi ognjenega orožja. Skrita lega, težak dostop, vhod dosegljiv le po lestvi in skrbno razporejene strelne line pa so vendarle zagotavljali učinkovito obrambo tudi z majhnim številom branilcev.
V jami je prostora za približno 50 ljudi. Skalne stene kažejo nekaj prilagoditev, posebno v zadnjem delu jame, vendar večjih posegov ni opaziti. Kakšnih večjih zalog za daljše obleganje sem ni bilo mogoče spraviti, živino pa so verjetno poskrili po okoliških gozdovih.
Podobnih utrjenih jamskih taborov je na današnjem slovenskem ozemlju poznanih približno ducat, a ta je sodi med najbolje ohranjene. Trije jamski tabori so na Gorenjskem. Jami v Gozdašnici je še najbolj podobna jamska utrdba Šmajdov grad v kanjonu Kokre pri Predosljah. Tudi za Hudičev gradič nad Begunjami se domneva, da je bil pravzaprav protiturški tabor.
Kako pa danes najlažje na sprehod do Turške jame, si lahko preberete tukaj.
Trgovina 
