Ajdna je kamniti zob pod Stolom (Karavanke), ki je s svojim izročilom o Ajdovski deklici od nekdaj vznemirjal domačine. Od nekdaj so se ljudje spraševali, kdo je živel tam zgoraj, kdaj in zakaj se je moral umakniti na tako nedostopen kraj. Pot na Ajdno čez izpostavljene pečine je bila do nedavna znana le redkim domačinom, in tako se je arheološko najdišče ohranilo domala nedotaknjeno.
Andrej Valič, odličen terenski arheolog, se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prvič povzpel na Ajdno z lovci. Pod grmičjem in med drevesnimi koreninami je prepoznal ostanke prastare vasi. Leta 1976 so se pod njegovim vodstvom začela arheološka izkopavanja. Odkritja je z velikim zanimanjem spremljala vsa strokovna javnost in še posebej okoliški domačini. Na dan so prišli ostanki poznoantične vasice izpred 1400 let. Ko so bila izkopavanja končana in so v Gorenjski muzej v Kranju prišle redke, pa vendar izredno pričevalne najdbe, so ponudile marsikateri odgovor. Odprla pa so se tudi številna nova vprašanja.
Arheologi so nameravali ostanke zidov na Ajdni zagrniti z zemljo. Toda za pradavno dediščino navdušeni domačini so vztrajali, da se raziskave nadaljujejo in se na najdišču postavi rekonstrukcija vsaj ene od zgradb. Začela so se obsežna, draga in izjemno zahtevna konservatorska dela pod okriljem Zavoda za spomeniško varstvo v Kranju, ki jih je dolga desetletja vodil Milan Sagadin. Ob posameznih posegih je bilo izvedeno še nekaj izkopavanj, pri katerih sta sodelovala tudi Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Gorenjski muzej. Zadnja izkopavanja so potekala med letoma 1999 in 2004. Na dan so nepričakovano prišli tudi predmeti iz 9. stoletja, iz časa staroslovenske kneževine Karneole s središčem v Karniju (današnji Kranj).
Izkopano gradivo hrani Gorenjski muzej v Kranju. Vključeno je v stalni razstavi Železna nit in Prelepa Gorenjska. Zaradi priljubljenosti Ajdne, kamor pogosto zahajajo domačini, je bila že dolgo v zraku ideja o majhni razstavi v Žirovnici, kjer bi bilo mogoče izvedeti kaj več o starodavni vasici pod Stolom. Tako je leta 2016 v Čopovi rojstni hiši v Žirovnici nastala Muzejska soba Ajdna.
Z originalnimi predmeti in s kopijami, v sliki in besedi je prikazana kratka zgodba o vasici, ki je pred poldrugim tisočletjem nudila domačinom varno zavetje v naročju gora. Nekaj najdb dokazuje poseljenost Ajdne že v času zgodnjega rimskega imperija. Drobna bronasta sponka v obliki ptičke, katere verna podoba s pomočjo sodobne informacijske tehnologije prhuta v hologramu sredi razstave, je bila izdelana v času zgodnjega rimskega imperija. Morda je bila v resnici le prinesena na Ajdno. Toda ker so bili odkriti še drugi predmeti iz tega časa, je verjetneje, da je nekaj prebivališč stalo tam gori že pred več kot 1900 leti, v času zgodnjega rimskega imperija.
V polni meri pa je vasica zaživela v turbulentnih časih pozne antike, ko so po dolinah plenile vojaške tolpe na svoji poti proti Italiji. Zadnje raziskave so pojasnile propad vasice na Ajdni, ki je izginila v plamenih zavojevalcev konec 6. stoletja. Kdo so bili napadalci? Slovanska plemena, ki so vdirala proti Zahodu? Oddelek najete bizantinske vojske? Tolpa razbojnikov, ki je plenila za svoje preživetje? Ne vemo.
Eno je gotovo: peščica zidanih hiš in lesenih bajtic s cerkvijo je izginila v plamenih. Ostale so ruševine, kamor se je v 9. stoletju zatekla skupina konjenikov. Ostrogi, obešalnik za meč in drugo okovje, odkrito na vrhu poznorimskih ruševin, je značilna oprema staroslovanskega plemstva. Sklepamo, da je frankovska vojska na Ajdni obračunala s peščico upornikov iz kneževine Karneole. Iz zgodovinskih virov je znano, da se je zgornjesavsko prebivalstvo pridružilo uporu kneza Ljudevita Posavskega v uporu proti Frankom leta 820. Po zmagi nad upornim knezom je frankovska vojska zasledovala ostanke vojske. Najverjetneje so uporniki v orlovskem gnezdu pod Stolom našli svoje zadnje, usodno zatočišče.
Vabljeni v Čopovo rojstno hišo na ogled stalne razstave Muzejska soba Ajdna!
Ajdna je eno najznamenitejših poznoantičnih arheoloških najdišč na Slovenskem. Na skalno vzpetino na južnem pobočju Stola so se v 5. in 6. stoletju ob vpadih ljudstev s severa zatekli tamkajšnji prebivalci. Imeli so težko pot do vrha, ki jo je bilo mogoče opraviti le peš. Napor še danes poplača razgled, ki se razteza do Julijskih Alp in Blejskega jezera.
Trgovina 
