Barbara Kovač je dodiplomska študentka grškega jezika, književnosti in kulture ter slovenistike na Univerzi v Ljubljani, kjer tudi dela kot demonstratorka v filološki knjižnici. Zanima jo predvsem razvoj grščine od bronastodobnih začetkov do današnjega časa. Po končanem študiju želi prevajati bizantinsko poezijo.
Lojzka Avajanos je igralka in prevajalka slovensko-grških korenin. Živi med Višnjo Goro in Atenami. Med njenimi prevodi v grščino so dela Draga Jančarja, Žarka Petana in Brine Svit. Prevedla je tudi Jurčičevo Kozlovsko sodbo v Višnji Gori in zgodbice Moj prijatelj Piki Jakob Kajetana Koviča.
Zdravljico je prevedla leta 2012.
Grščina ohranja mnoge značilnosti praindoevropskega jezika, skupnega jezika večine evropskih jezikov in velikega dela jezikov drugod po svetu.
V skoraj treh tisočletjih se je razvila v sodobno grščino, ki jo govori skoraj 14 milijonov ljudi v Grčiji, na Cipru, v Albaniji, Italiji in drugod.
Klasična grščina
Klasična grščina je atiško narečje 5. in 4. stoletja pr. n. št. S helenistično dobo se začne obdobje nadnarečne različice koiné. Krščanska grščina je nadaljevanje koinéja v bizantinski Grčiji. Bizanc je v srednjem veku ostal pomemben kulturni center, iz katerega se je s krščanstvom širil tudi vpliv srednjeveške grščine. Od tam sta prišla tudi Konstantin in Metod, ki sta Slovanom prinesla pisavo in poznavanje krščanstva.
Grščina in slovenščina
Iz grške abecede so se razvile glagolska, cirilska, gotska in armenska pisava. Latinica, ki jo uporabljamo Slovenci, je naslednica etruščanske različice grške abecede, ki se je razširila v delu Italije zaradi stikov z grškimi naseljenci. Slovenščina ima vrsto besed, prevzetih iz stare grščine, večinoma s posredovanjem drugih jezikov, tipično nemščine. Imamo pa tudi nekaj besed, ki smo jih s posredovanjem srbskega in hrvaškega jezika prevzeli iz nove grščine, kot so koliba, livada in špilja.