Koder sonce hodi venec je vasi, ki so srce kulture vsej Sloveniji. Na slovenski kulturni praznik vabljeni prav vsi, da se pridružite praznovanju v Žirovnici.
Spet trte so rodile prijatli, vince nam sladkó …
…Gorenjci moji! knjige mi berimo in kar nam všeč bo, úzmat se učimo …
Séme, ki ti zasejal si ga, že gre v klasje veselo, nam in za nami dokaj vnukam obeta sadu.
Le jadra spet napnimo, valovam se zročimo, kak je čistó morjé!
Smé nékaj nas, kèr smo Prešérnove, bíti prešérnih …
Ve že roža, ki pri poti, koder draga hodi, rase, ve že, ki nad pótjo leta tica, de jo ljubim.
In toplo sonce vabi ven čebelo, pastir rumene zarje ne zamúda, v grmovji slavček poje spet brez truda, veselje preleti naturo célo.
In gnale bodo nov cvet bolj veselo, ko rože, kádar mine zima huda, in spet pomlad razklada svoje čuda, razsipa po drevesih cvetje belo.
Počastite spomin na našega največjega pesnika dr. Franceta Prešerna in se 8. februarja podajte v njegovo rojstno vas na tradicionalni pohod po Poti kulturne dediščine Žirovnica.
…Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi! Tako so peli angelcov glasovi v višavah pri Mesijesa prihódi; de smo očeta enega sinovi, ljudje vsi bratje, bratje vsi naródi, de ljúbit’ mórmo se, prav’ uk njegovi…
Mrzla jesenska jutra so nam že prinesla nekaj slane, a upajmo, da hujšega ne bo, saj, če verjamemo staremu pregovoru, oktobrski mraz napoveduje topel januar.
Jesen prinaša plodove minulega dela, nam v ZTK Žirovnica pa otroški živ žav, ki odmeva po dvoriščih naših muzejskih hiš.
Če je Jakobov dan lep, bo božičmrzel, a obilna jesen, to je znano vsem ljudem
Če rožnika sonce pripeka, pohlevno deži, veliko obeta žita in strdi
Velikega travna hlad lepo daje zelenjad, vina, žita in sena, ti obeta do vrha
Če malega travna toplo dežuje, rodovitno leto oznanjuje
Če sušca prah okrog pometa, prav dobro letino obeta
Kar boš delal na nov’ga leta dan, to boš delal cel let in dan
Zima je prišla, sneg leti z neba, je puščava zemlja vsa. Mraz prihaja z njo, hud možak je to, nam pa nič hudo ne bo. Mrazek prava reč, mi gremo za peč, pa ne moreš nam nič več.
»Prišel je dan slovesni za pastirja, planinkam dolgo zaželeni praznik. Zavezan z belim prtom čaka jerbas, ob njem pastirjeva bisaga težka. Pred vežo votlo se oglaša zvonec, ki dvakrat le zapoje v celem letu: Ko na planine ženejo pastirji in ko na jesen z gora se vrača čreda«.
»Minil je mali Šmaren. Spraznile so se planine in odletele so lastovice. Otave so bile že skoraj vse posečene. Začeli so zoreti vrtovi in najbolj pridni so se že lotili krompirja in ga zvečer v koših vozili domov.«
»… spomlad se je razgrela v poletje. Zaprle so se šole in študentje so se razhajali na vse strani …«
»Po mesecu ljubezni je že z nami rožnik, mesec cvetja z neizbežno obljubo poletja in z magično kresno nočjo, ki s svojimi stoterimi čari ostaja najskrivnostnejša noč v letu.«
»Lipa, pipa … Janševa čebela. Krotka, skromna, vse življenje dela. Drobna sivka, vztrajna kot ljudje, ki Gorenjska polni jim srce.«
»Otroštva mojega nebo neskončno, besede naše poje potok bistri, in lipe tiho šepetajo pesmi, pomlad je, šelestijo listi.«
»Tam na Pečeh resje cvete v sedmih barvah: rožnatordeče na tri sorte, ognjenordeče na dve, belo ima najbolj živozelene lističe in je samo pod Skokom, pa še tam težko, sedmo, tam pod Voglom, je kakor kri.«
»Bil nékdaj je mlad pevec; ne bôgat al sloveč, je zložil dókaj pesem, od ljubice narveč.«
Pohod po Poti kulturne dediščine Žirovnica, 8. februar 2017
